Ko starša po razhodu ne živita več skupaj, se poleg vprašanja varstva in vzgoje otroka ter stikov praviloma pojavi tudi vprašanje preživnine.
V praksi se pogosto pojavlja prepričanje, da obstaja določen »običajen« oziroma minimalni znesek preživnine, ki pripada vsakemu otroku. Vendar enotnega zneska ni. Višina preživnine se vedno določa glede na okoliščine posameznega primera.
Temeljno izhodišče je, da morata za preživljanje otroka skrbeti oba starša. Če starša ne živita skupaj, mora tisti od njiju, ki otroka ne preživlja neposredno v svojem gospodinjstvu, k njegovemu preživljanju praviloma prispevati s plačevanjem mesečne preživnine.
Družinski zakonik določa, da morajo starši svoje otroke preživljati do polnoletnosti, pod določenimi pogoji pa tudi pozneje.
Pri določitvi preživnine se upoštevata predvsem dva dejavnika: potrebe otroka ter materialne in pridobitne zmožnosti obeh staršev.
Pri potrebah otroka se ne upoštevajo samo stroški hrane in oblačil. Pomembni so tudi stroški bivanja, vrtca ali šole, šolskih potrebščin, prevozov, zdravstvenih potreb, interesnih dejavnosti, počitnic in prostega časa ter drugi stroški, povezani z otrokovim življenjem in razvojem.
Na drugi strani je treba presoditi materialne in pridobitne zmožnosti obeh staršev. Pri tem ni odločilna zgolj trenutna višina njihove plače, temveč se lahko upoštevajo tudi njihove pridobitne sposobnosti, premoženje, druge obveznosti in življenjske okoliščine.
Zato ni mogoče vnaprej določiti, kolikšna bi morala biti »primerna« preživnina za otroka določene starosti.
Ne.
Stroški otroka se ne razdelijo avtomatično tako, da bi moral vsak od staršev poravnati natanko polovico. Upoštevajo se zmožnosti obeh staršev in način, na katerega vsak od njiju dejansko prispeva k preživljanju otroka.
Starš, pri katerem otrok pretežno živi, namreč del svoje obveznosti praviloma izpolnjuje že neposredno – z zagotavljanjem stanovanja, hrane, vsakodnevne oskrbe, prevozov, organizacijo šolskih obveznosti in drugo skrbjo za otroka.
Če so finančne zmožnosti staršev bistveno različne, je zato lahko različen tudi njun delež pri kritju otrokovih potreb.
Zakonsko določenega enotnega minimalnega zneska preživnine ni.
Pri ocenjevanju potreb otroka je mogoče uporabiti tudi tako imenovani preživninski kalkulator, ki je dostopen na spletu. Pripravilo ga je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z Inštitutom Republike Slovenije za socialno varstvo.
Kalkulator na podlagi vnesenih podatkov poda informativno oceno minimalnih potreb otroka glede na njegovo starost in posamezne kategorije življenjskih stroškov.
Gre za orientacijski pripomoček. Izračun je informativne narave, nima dokazne vrednosti in sodišča pri določitvi konkretne višine preživnine ne zavezuje.
Pri vsakem otroku je zato treba ugotoviti njegove dejanske potrebe in jih presojati skupaj z materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi obeh staršev.
Če starša ne živita oziroma ne bosta več živela skupaj, se lahko o preživljanju skupnega otroka sporazumeta.
Če dogovora ne dosežeta, jima lahko pri tem pomaga center za socialno delo oziroma mediator, če sporazum še vedno ni mogoč, pa o preživnini odloči sodišče.
Pri tem je pomembno, da preživnina ni namenjena enemu od staršev, temveč zagotavljanju potreb otroka. Zato mora biti tudi sporazum staršev skladen z otrokovo koristjo.
V postopkih po razhodu staršev se vprašanje preživnine praviloma obravnava skupaj z vprašanji varstva in vzgoje otroka ter izvajanja stikov.
Višina enkrat določene preživnine ni nujno dokončna.
Če se potrebe otroka ali zmožnosti staršev pozneje bistveno spremenijo, je mogoče zahtevati njeno zvišanje ali znižanje.
Do tega lahko pride na primer zaradi povečanja otrokovih stroškov z odraščanjem, začetka šolanja, zdravstvenih ali drugih posebnih potreb otroka, pa tudi zaradi pomembne spremembe dohodkov oziroma premoženjskih razmer katerega od staršev.
Vsaka manjša sprememba pa sama po sebi še ne pomeni, da bodo izpolnjeni pogoji za spremembo že določene preživnine.
Obveznost preživljanja praviloma traja do otrokove polnoletnosti, vendar se s 18. rojstnim dnem ne konča vedno avtomatično.
Če se otrok po polnoletnosti redno šola oziroma študira ter izpolnjuje druge zakonske pogoje, so ga starši dolžni preživljati tudi naprej.
Obveznost je časovno omejena in lahko traja najdlje do otrokovega dopolnjenega 26. leta starosti.
Zato je treba pri polnoletnem otroku vedno preveriti konkretne okoliščine njegovega šolanja oziroma študija in njegov status.
Če je preživnina določena z izvršljivim naslovom, zavezanec pa je ne plačuje, je mogoče zapadle neplačane zneske uveljavljati v izvršilnem postopku.
Pod zakonskimi pogoji lahko otrok uveljavlja tudi nadomestilo preživnine pri Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije.
Pri daljšem neplačevanju je smiselno pravočasno preveriti možnosti izterjave, saj se lahko s časom izterjava dejansko oteži.
Pri sporih glede preživnine se razprava med staršema pogosto hitro spremeni v vprašanje, koliko mora eden od njiju »plačevati drugemu«. Takšen pogled je lahko zavajajoč.
Preživnina je namenjena predvsem zagotavljanju potreb otroka.
Pri njeni določitvi zato ni mogoče izhajati iz vnaprej določenega zneska, temveč je treba presoditi konkretne potrebe otroka ter materialne in pridobitne zmožnosti obeh staršev.
Če se starša o višini preživnine ne moreta sporazumeti ali če se okoliščine po njeni določitvi bistveno spremenijo, je priporočljivo najprej natančno opredeliti otrokove mesečne potrebe ter zbrati podatke o prihodkih, premoženju in drugih okoliščinah obeh staršev.
Pravna presoja je lahko pomembna predvsem zato, da se ugotovi, katere okoliščine so za določitev oziroma spremembo preživnine pravno relevantne, katere stroške je smiselno izkazati in kakšen zahtevek je glede na konkretne okoliščine utemeljen.
Članek je splošne informativne narave in ne predstavlja pravnega nasveta za konkreten primer.
Pišite mi ali pokličite — dogovorimo se za posvet in skupaj pregledamo vašo zadevo.
Stopite v stik
Odpoved pogodbe o zaposlitvi zahteva več kot le pripravo odpovedi. Delodajalec mora imeti zakonit razlog, upoštevati predpisani postopek in pravilno vročiti odpoved.
Prejem sodne pošte je za marsikoga stresen dogodek. Pomembno je, da se odzovete pravočasno in poznate svoje pravice in možnosti.
